Ko umreš

Namen kateheze je, da animirance pripravimo do tega, da začnejo razmišljati, kot da so umrli in vstali v novo življenje.Namen je tudi da ugotovijo, da z vsakim slabim dejanjem umirajo v sebi in se tako oddaljujejo od Boga.  Zato je najbolje, da se v temnem in hladnem prostoru uležejo na tla, mi pa jih še pokrijemo z nečim hladnim (vrečka za smeti), da se počutijo kot da so v grobu. Potem začnemo počasi in dramatično govoriti njihove občutke. Premori med povedmi naj bodo dolgi, da bodo lahko vmes razmišljali.

Tema je.
Vse bolj in bolj.
Ne vidiš  nič.
Postaja ti hladno.
Najprej začutiš  hlad v prstih.
Zmrazi te.
Hlad ti gre po nogah.
Zmrazi te še močneje.
Prsti na rokah so popolnoma mrzli.
Telo bi se rado ogrelo, a se ne more. 
Prstov na rokah ne čutiš več, tudi na nogi ne.
Tvoje telo drhti, a nima učinka.
Rad bi se pramaknil, da se malo segreješ, a ne moreš.
Vsako tvoje prizadevanje je zaman.
Sam si. Prav nikogar ni okrog tebe.
Samo tema, hlad in vlaga.
Ne čutiš nič. Ne vidiš nič. Slišiš  – skoraj nič. Morda so le prisluhi.
Konec je. Tudi če bi se hotel premakniti nimaš več volje.

(smrt - dolga tišina)

In tam nekje v daljavi zagledaš drobno lučko.
Svetloba, ki je vedno bolj močna. Vabi te k sebi.
Če imaš v sebi dovolj močan razlog za življenje, pojdi proti tej luči.
Kaj je tvoj razlog, da bi vstal in se za vedno rešil te samote, teme in bolečine?
Kaj te tako močno veže na življenje?

Svoj razlog zapiši na papir, iz njega pa sestavi ladjico. Spusti jo, naj teče po toku tvojega življenja.

Nekje daleč naj se res vidi drobna lučka, ki vodi do svetlega in toplega prostora, do katerega naj gredo, ko imajo dovolj tehten razlog za življenje. Ta prostor predstavlja življenje po vstajenju, kjer je lepo, svetlo in toplo, lahko je tam tudi hrana. Važno je, da je prostor popolno nasprotje tistemu, kar je bilo prej.
Bistvo kateheze je, da vmes nikoli konkretno ne omenimo umiranja, smrti in vstajenja, ampak samo nakažemo na tako vzdušje in okoliščine, da si bodo animiranci te dogodke lahko predstavljali sami.
Ko vsi sestavijo svojo ladjico, se pogovorimo, kaj se je z njimi prej zgodilo. Naj vsak sam pove, kaj misli, da je doživel. Morda nekdo tega ni smatral kot smrt in vstajenje, zato je prav da si podelimo med seboj svoje izkušnje.

Kateheza še bolj pride do izraza, če je izvedemo zunaj, kjer je res tema in mraz. Simbol vstajenja pa je lahko ogenj, ki ga zanetimo šele takrat, ko omenimo drobno lučko.

avtor: Blaž G.